KNJIGE

Bitje in hrepenenje

Kazalo

​Avtorjeva opomba
Spremna beseda k prvi izdaji
Ena sama velika ljubezen
O politiki hrepenenja
Prvič o dialektiki hrepenenja
Drugič o dialektiki hrepenenja
Tretjič o dialektiki hrepenenja
Produkcija hrepenenj
O usodi
O intimnosti
O nedorečenosti
Ideal simpatije
O odtujenosti
O ljubezni
Duh orhidej
Tostran dobrega in zla
O lepoti
O strukturi nekega obupa
O navdihu
Osvoboditev
Slovenstvo: radost ali žalost?
K smislu

Spremna beseda k prvi izdaji
 

Pričujoča spremna beseda k esejem Boštjana M. Zupančiča seveda nima ambicije biti razlaga ali tolmač vseh tistih problemov, ki jih avtor sproža, se jim skuša približati ali pa jih preprosto osvetljuje drugače, kakor smo bili vajeni doslej.

 

 Najbrž je ob tem treba povedati, da vnaša Boštjan M. Zupančič v zvrst slovenskega eseja zlasti drugačne teoretske poudarke, pa tudi čisto literarne vidike, ki zvrst, za katero od Izidorja Cankarja dalje na Slovenskem ne najdemo posebej uspešnih predstavnikov, znova obuja kot nadvse privlačno, sporočilno in premisleka vredno.

 

 Zupančič je pritegnil mojo pozornost, najbrž pa tudi marsikogar drugega, že pred časom, ko je živel v Združenih državah Amerike in so njegova besedila izhajala v Naših razgledih. V slovenske revije so vnašali drugačno videnje, drugačno občutljivost do sveta in njegovo drugačno razumevanje, kakor smo ga bili sicer vajeni pri premnogih naših »potopiscih« ali »esejistih«, ki jim je uspelo izvedeti skoraj vse o Ameriki v enem mesecu ali še kaj manj.

 

 Dragocena lastnost pisanja Boštjana M. Zupančiča je predvsem v tem, da njegova refleksija, naj gleda skozi filozofsko optiko Martina Heideggerja ali psihoanalitično Lacana, Freuda ali kateregakoli drugega misleca, ni oropana lastne dimenzije premisleka kakor tudi ne lastne literarne umestitve problema.

 

 Zakaj posebej poudarjam to Zupančičevo lastnost?

 

Ob nekaterih naših piscih se namreč le težko znebimo občutka, da jim zdi nadvse imenitno, če lahko posnemajo svoje teoretske vzornike do mere, ko se že ne da več prepoznati, kaj je vir, na katerega se sklicujejo, in kaj bi še utegnilo biti njihovo lastno stališče.

 

Prav zato je toliko bolj dragoceno, da imamo avtorja, ki je svoje refleksije sposoben speljati tako, da upošteva tako velik krog teoretskih izhodišč, razmišlja s tolikšno relevantnostjo in se ukvarja z vprašanji, ki spadajo v krog sodobnega evropskega in svetovnega angažmaja.

 

 A to je le del Zupančičevega ustvarjanja. Nič manj ni pomemben tisti drugi, zlahka prepoznaven del, namreč literarna vrednost. Pri tem ne gre le za esej, ampak za druge zvrsti, ki so prav tako predmet njegovega zanimanja in ustvarjalne izkušnje.

 

 Razpon njegovih esejev sega, če si smemo dovoliti take delitve, od tém splošne kulturne provenience, usode naroda, civilizacije, ki jih pripadamo, do tistih tém, ki postavljajo v ospredje vprašanje Biti, temeljno vprašanje evropske filozofske izkušnje in moralna vprašanja (polarnost dobro-zlo), kar dostikrat ni le filozofsko, teoretsko vprašanje, ampak postaja vedno bolj vprašanje naših praktičnih odločitev.

 

Že na začetku sem zapisal, da pričujoča spremna beseda nima namena podučevati bralca, kako naj bere Zupančičeve eseje, in mu vsiljevati glede tega mnenje in nazore. Mislim, da pozoren bralec tega ne potrebuje, saj se bo zlahka znašel sam tudi v slogu, ki ni naklonjen običajni teoretski gostobesednosti in mu tudi ni potrebno zakrivati vrzeli.

 

Pred seboj imamo knjigo, ki ni le novost v Komunistovi zbirki, ampak je novost v slovenski literaturi – tega se lahko le veselimo in le upamo, da bomo lahko slovensko literarno in teoretsko produkcijo obogatili še s kakšnim podobnim avtorjem.

 

Milenko Vakanjac