KNJIGE

Od blaznosti do blagoslova

Esej o sreči in duši
 

Uvodnik Aleš Debeljak: »BODI HLADEN ALI VROČ, ČE NE TE IZPLJUNEM PROČ«

 

Če so pesniki res nepriznani zakonodajalci sveta, kot pravi Shelley, potem bo najbrž držalo, da so intelektualci priznani komentatorji sveta, ki so mu pesniki figo mar. Tak svet, v katerem smisel za romantično neskončnost in neposredno izkustvo biti vzdržujejo samo še redki pesniki, mistiki in puščavniki, medtem ko vesoljne množice mnogo bolj zanima imeti, je seveda tudi naš, svet sodobnega slovenstva, še zlasti po domači »žametni revoluciji« in nastopu naše različice primitivnega kapitalizma. Komentirati njegova protislovja, vzpone in padce je nehvaležna in vse prej kot lahka naloga. Čisto intelektualno zrenje namreč ne zadošča, saj ga karakterizira tista brezbrižnost, ki sicer lahko domuje v slonokoščenem stolpu znanosti, za soočenje z neposrednim dogajanjem v areni življenja pa pogreša bistvene razsežnosti moralnega dejanja: strast, zavezo in ljubezen do javno pomembnih stvari, res publica.

 

 

 

S tega vidika se zdi, da je Boštjan M. Zupančič idealno opremljen s tisto kombinacijo intuitivne občutljivosti in zgodovinske erudicije, ki ga žene v nenehno in na moč strastno preseganje obeh skrajnosti, kakršni pozna običajni miselni angažma. Njegovi razgibani in tekoče pisani eseji, te »intelektualne pesmi«, namreč predstavljajo izziv tako ciničnemu slovenskemu zmrdovanju nad opravili razumnikov kakor tudi prevzetnemu ameriškemu poudarku na specialističnem znanju. Kot dvomeči, a zato nič manj angažirani intelektualec, ki se je najprej kot študent, nato pa tudi kot profesor kazenskega prava prekalil v predavalnicah slovenskih in ameriških univerz, se Boštjan M. Zupančič giblje po horizontih svetovne družbene, kulturne in moralne ustvarjalnosti z nenavadno suverenostjo, stilistično spretnostjo in analitično prenikavostjo, ki so mu pomagale, da je iz svojih izvirnih esejev naredil pravi slovenski »fenomen«, če ne že – vsaj včasih – kar neposredni »škandal«. 

 

Naj se je pojavil na radijskih valovih, v časopisju ali pa na malem ekranu, je Boštjan M. Zupančič s svojimi provokativnimi idejami, intervjuji in zamislimi prisilil svoje bralce in poslušalce k temu, da so se do njegovih stališč opredeljevali, s tem pa so bili istočasno primorani premisliti lastna izhodišča. Prav tu pa se nemara skriva ključ do osnovnega pomena njegovih sporočil, ki sploh niso skrita v steklenici, ampak pritegujejo našo pozornost spričo svojega sijajnega, za pravnika celo popolnoma enkratnega literarnega sloga. Silijo nas namreč k temu, da njegovo le mestoma vzvišeno, v pretežni meri pa docela osebno in prizadeto razkrinkavanje slovenskih zablod pretehtamo v luči lastnih predpostavk, ki smo se jih nemara navadili jemati za samoumevne. Njegovi eseji od bralca ne terjajo, da se z njimi strinja. A spričo svežega, izvirnega in neposnemljivega načina obravnave, ki iz teh esejev dela razburljive osebne dokumente intelektualnega nemira, bralec ne more kaj, da ne bi bil ali hladen ali vroč. Mlačni lahko ob teh esejih ostanejo samo tisti, ki jih tveganja miselnih avantur ne zanimajo, ker se udobneje počutijo v varnem naročju predvidljivih pozicij, skrepenelih fraz in miselnih formul, iz katerih je bil živi duh že davno izgnan.

 

 

 

Bradati gospod finih manir in z metuljčkom, ki na salonskem parketu debatira o Kantu, Heglu, Lacanu in o razdiralni zvezi med shizoidnostjo in razvitim kapitalizmom z enako lahkotno prepričljivostjo, s kakršno zmore v televizijskem studiu sproščeno razpravljati o privatni lastnini ali o erotični blaznosti, ta gospod se nikoli ne utrudi pisati o nekaterih »naglavnih grehih« slovenskega političnega in kulturnega življenja tukaj in zdaj, kot pričajo že njegove prejšnje zbirke esejev. Tudi pričujoča knjiga nadaljuje s katalogiziranjem avtorjevega nepopustljivega odpora do predsodkov, tabujev in stereotipov, s kakršnimi nas je obilno obdarila zahodna civilizacija, zlasti pa seveda slovenska zgodovina fizičnega preživetja in sočasnega psihičnega »drobtinčarstva«.

 

 

 

Boštjana M. Zupančiča odlikujejo tri bistvene lastnosti, s pomočjo katerih osupljivo odkritosrčno, a hkrati tudi argumentirano zavrača politiko »okrnjenega jaza«, ki je temelj slovenskih frustracij. Najprej gre za dejstvo, da ne pripada nobenemu od političnih oziroma kulturniških taborov na Slovenskem; nato gre za pisateljski prijem, ki se navdihuje pri teoretskih in eksistencialnih izvirih, kakršnih na slovenskem ni populariziral tako rekoč še nihče, to pa sta najprej Jungova psihoanalitična metoda in ameriška šola socialne filozofije, znana pod imenom Critical Legal Studies; na koncu pa njegovo pisanje zaznamuje neposredna eksistencialna prizadetost, ki ga pooblašča, da primerov za ilustracijo tez ne išče samo v svetovni književnosti ali filozofskih besedilih, ampak tudi v osebnem doživljanju in zakladnici lastnih izkustev. Spričo zasidranosti v takih izhodiščih Boštjan M. Zupančič v svojih esejih seveda zastavlja svoj glas za avtentične vrednote družbeno osvobojenega in duhovno realiziranega posameznika, tj. za tiste vrednote, za katere njegova neprizanesljiva analiza metafizičnega statusa slovenstva pravi, da hitro izginjajo pod pritiskom opojnega navdušenja nad vulgarnim kapitalizmom. Ko avtor s svojim ostrim esejističnim skalpelom zareže v načine slovenskega druženja, razkriva našo nezmožnost pristnega doživljanja ali razmišlja o duši, večnosti, ženski in absolutnem smislu, pa ne kritizira samo slovenskih japijev z njihovim na novo odkritim kartezijanstvom, ki ga povzema geslo »I shop therefore I am«, ampak usmerja svojo kritiko tudi v glorifikacijo niča, narcizma in drugih psihopatoloških oblik našega vsakdanjega življenja.

 

Povezujoč psihično stanje razcepljene osebnosti, ki spričo družbeno opogumljene slepote sploh ne zmore reflektirati lastne situacije, z nekaterimi zgodovinskimi, političnimi in kulturnimi poškodbami Slovencev kot tradicionalno tlačenega naroda, avtor izroča v premislek in nemara tudi v puritansko zgražanje nekatere teze, ki bržkone ne bodo všeč niti »črnim« niti »rdečim« oblastnikom. Za vse tiste bralce, ki ne sprejemajo ustaljenih načinov razpravljanja in iz njega izvirajočih stereotipov, pa bodo eseji v pričujoči knjigi prav gotovo pomenili plodno povabilo k lastnemu naporu misli, čeprav odpirajo nekatere boleče rane v osebnostnem, pa tudi nacionalnem »značaju« Slovencev. Vendar nas bolečina sili k razmišljanju, razmišljanje nas nemara utegne popeljati na pot modrosti, modrost pa dela življenje nekoliko znosnejše.

 

 

 

Aleš Debeljak

Copyright © 2012

by Boštjan M. Zupančič. All rights reserved.

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now